Read Sveto Pismo, Slovenian Bible, 2008 1 Knjiga kraljev 8 Bible Online

1 Knjiga kraljev 8 - Sveto Pismo, Slovenian Bible, 2008 bible

1 Knjiga kraljev 8

¹Tedaj je zbral kralj Salomon k sebi v Jeruzalem starejšine Izraelove in vse poglavarje rodov, kneze očetovinam sinov Izraelovih, da prineso skrinjo zaveze GOSPODOVE gori iz mesta Davidovega, to je Sion.

²In vsi možje so se zbrali h kralju Salomonu v mesecu Etanimu, to je sedmi mesec, ob prazniku.

³In pridejo vsi starejšine Izraelovi, in duhovniki vzdignejo skrinjo,

⁴in neso gori skrinjo GOSPODOVO in shodni šator in vse svete posode, ki so bile v šatoru; duhovniki in leviti so jih prinesli gori.

⁵In kralj Salomon in vsa občina Izraelova, kar se jih je zbralo pri njem, so ž njim bili pred skrinjo in so darovali drobnice in govedi toliko, da se ni računila, ne štela zaradi množine.

⁶In duhovniki prineso skrinjo zaveze GOSPODOVE na njeno mesto, v govorišče hiše, v Najsvetejše, pod peruti kerubov;

⁷zakaj keruba sta razprostirala peruti nad mestom skrinje, in keruba sta pokrivala skrinjo in njena droga odzgoraj.

⁸Droga pa sta bila toliko dolga, da sta se njuna konca videla iz svetišča pred govoriščem, ali zunaj ju ni bilo videti; in ondi sta do današnjega dne.

⁹Ničesar ni bilo v skrinji razen dveh kamenenih desek, ki ju je vanjo vložil Mojzes na Horebu, kjer je GOSPOD sklenil zavezo s sinovi Izraelovimi, ko so bili šli iz Egipta.

¹⁰In ko so šli duhovniki iz svetišča, je oblak napolnil hišo GOSPODOVO,

¹¹da niso mogli duhovniki stati, da opravljajo službo, spričo oblaka; kajti slava GOSPODOVA je napolnila hišo GOSPODOVO.

¹²Tedaj reče Salomon: Jehova je rekel, da bo prebival v mrakoti.

¹³Zidal in dozidal sem ti hišo v prebivališče, stan tebi za sedež na vekomaj.

¹⁴In kralj obrne obličje in blagoslovi ves zbor Izraelov; in ves zbor Izraelov je stal.

¹⁵In reče: Hvaljen bodi GOSPOD, Bog Izraelov, ki je obljubil z usti svojimi očetu mojemu Davidu in z roko svojo to izpolnil, rekoč:

¹⁶Od dne, ko sem odpeljal ljudstvo svoje Izraela iz Egipta, nisem izvolil nobenega mesta iz vseh rodov Izraelovih, da zgradi hišo, ki bi v njej prebivalo moje ime; ali izvolil sem Davida, da bodi nad mojim ljudstvom Izraelom.

¹⁷Bilo je res na srcu Davidu, očetu mojemu, da sezida hišo imenu GOSPODA, Boga Izraelovega.

¹⁸Toda GOSPOD je dejal očetu mojemu Davidu: Ker ti je bilo na srcu sezidati hišo mojemu imenu, si dobro storil, da si to imel v srcu.

¹⁹Ali ti mi ne boš zidal hiše, marveč sin tvoj, ki pride iz ledja tvojega, ta bo zgradil hišo mojemu imenu.

²⁰In GOSPOD je vzdržal besedo svojo, ki jo je bil govoril, in jaz sem nastopil na očeta svojega Davida mesto in sem sedel na prestol Izraelov, kakor je bil govoril GOSPOD, in zgradil sem hišo imenu Jehove, Boga Izraelovega;

²¹in tam sem pripravil mesto za skrinjo, ki je v njej zaveza GOSPODOVA, katero je sklenil z očeti našimi, ko jih je peljal iz Egiptovske dežele.

²²Nato stopi Salomon pred oltar GOSPODOV vpričo vsega zbora Izraelovega in razprostre roke proti nebu

²³in reče: O GOSPOD, Bog Izraelov, tebi ni enakega Boga v nebesih gori in na zemlji doli, ki hraniš zavezo in milost hlapcem svojim, kateri hodijo pred obličjem tvojim z vsem srcem svojim;

²⁴ki si ohranil hlapcu svojemu Davidu, očetu mojemu, kar si mu bil obljubil; z usti svojimi si govoril in z roko svojo si to izpolnil, kakor se danes vidi.

²⁵In sedaj, GOSPOD, Bog Izraelov, ohrani hlapcu svojemu Davidu, očetu mojemu, kar si mu bil obljubil, govoreč: Ne bo ti zmanjkalo moža pred obličjem mojim, ki bo sedel na prestolu Izraelovem, samo če pazijo sinovi tvoji na svojo pot, da hodijo pred menoj, kakor si ti hodil pred menoj.

²⁶Sedaj torej, o Bog Izraelov, naj se, prosim, uresniči beseda tvoja, ki si jo govoril hlapcu svojemu Davidu, očetu mojemu.

²⁷Toda v resnici prebiva li Bog na zemlji? Glej, nebo in vseh nebes nebesa te ne morejo obseči, koliko manj ta hiša, ki sem jo sezidal!

²⁸Vendar se obrni k molitvi svojega hlapca in k njegovi prošnji, GOSPOD, moj Bog, da poslušaš glas in molitev, ki jo moli hlapec tvoj pred teboj danes:

²⁹da bodo oči tvoje odprte proti tej hiši po dne in po noči, proti mestu, ki si o njem rekel: Moje ime bode ondi, da uslišiš molitev, ki jo bo molil hlapec tvoj na tem mestu.

³⁰Poslušaj torej prošnjo hlapca svojega in ljudstva svojega Izraela, ki jo bodo prosili obrnjeni proti temu mestu, poslušaj na mestu prebivanja svojega, v nebesih, poslušaj in odpuščaj!

³¹Ako se kdo pregreši zoper bližnjega svojega in se mu naloži prisega, da se zaveže s prisego, in prisega pride pred tvoj oltar v tej hiši:

³²ti poslušaj v nebesih in stóri, da se pravica zgodi hlapcem tvojim, s tem, da obsodiš krivičnega ter mu pripraviš pot njegovo nad glavo, pravičnega pa opravičiš ter mu poplačaš po pravičnosti njegovi.

³³Kadar bo sovražnik porazil pred seboj ljudstvo tvoje, Izraela, ker so grešili zoper tebe, pa se zopet obrnejo k tebi in pripoznajo tvoje ime in bodo molili in ponižno prosili tebe v tej hiši:

³⁴ti poslušaj v nebesih in odpusti greh ljudstva svojega Izraela ter jih zopet pripelji v deželo, ki si jo dal njih očetom.

³⁵Kadar se zapre nebo, da ni dežja, ker so grešili zoper tebe, pa bodo molili obrnjeni proti temu mestu in pripoznavali tvoje ime, in se obrnejo od grehov svojih, ker si jih ponižal:

³⁶ti poslušaj v nebesih ter odpusti greh hlapcev svojih in ljudstva svojega Izraela, da jih učiš dobro pot, po kateri naj hodijo, in pošlješ dežja na deželo svojo, ki si jo dal v dediščino ljudstvu svojemu.

³⁷Kadar bode v deželi lakota, kadar pride kuga ali snet ali rja, kobilice ali gosenice; ko jih bo sovražnik oblegal v deželi njih mest; katerakoli bode nadloga, katerakoli bolezen:

³⁸kakršnokoli molitev in prošnjo opravlja kdo izmed vsega tvojega ljudstva Izraela, kadar spoznajo vsakteri srca svojega kazen in razprostro roke proti tej hiši:

³⁹ti poslušaj v nebesih, v mestu prebivanja svojega, in odpusti ter stóri, da daš vsakemu, kakor je živel, ker poznaš njegovo srce (zakaj ti, edini ti poznaš vseh človeških otrok srca),

⁴⁰da bi se te bali vse svoje žive dni v deželi, ki si jo dal očetom našim.

⁴¹Ako pa tudi inostranec, ki ni iz ljudstva tvojega Izraela, pride iz daljne dežele zaradi imena tvojega

⁴²(slišali bodo namreč o tvojem velikem imenu in o mogočni roki tvoji in o iztegnjeni rami tvoji), ko torej pride in bo molil proti tej hiši:

⁴³ti poslušaj v nebesih, v mestu prebivanja svojega, in stori vse, za kar te kliče inostranec; da spoznajo vsi narodi na zemlji tvoje ime, da bi se te bali kakor ljudstvo tvoje Izrael ter da se prepričajo, da se imenuje ta hiša, ki sem jo zgradil, po imenu tvojem.

⁴⁴Kadar pojde ljudstvo tvoje na vojsko zoper sovražnika svojega, po kateremkoli potu jih pošlješ, in bodo molili h GOSPODU, ozirajoč se proti mestu, ki si ga izvolil, in proti hiši, ki sem jo zgradil imenu tvojemu:

⁴⁵ti poslušaj v nebesih njih molitev in prošnjo ter se potegni za njih pravdo.

⁴⁶Kadar se pregreše zoper tebe (kajti ni človeka, ki ne greši) in se razsrdiš ter jih izročiš sovražniku, da jih ujete peljejo v sovražnikov deželo, daleč ali blizu;

⁴⁷pa se v svojem srcu premislijo v deželi, kamor so bili ujeti odpeljani, in se izpreobrnejo in te ponižno prosijo v deželi tistih, ki so jih ujete odvedli, govoreč: Grešili smo, krivično smo delali, brezbožno smo ravnali!

⁴⁸ako se k tebi povrnejo iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje v deželi sovražnikov svojih, ki so jih ujete odpeljali, in bodo molili k tebi, ozirajoč se proti deželi svoji, ki si jo dal njih očetom, proti mestu, ki si ga izvolil, in proti hiši, ki sem jo zgradil imenu tvojemu:

⁴⁹ti poslušaj njih molitev in prošnjo v nebesih, v mestu prebivanja svojega, ter se potegni za njih pravdo

⁵⁰in odpusti ljudstvu svojemu, kar so grešili zoper tebe, in vse prestopke, s katerimi so prestopili zoper tebe, ter jim daj milost pred temi, ki jih imajo ujete, da se jih usmilijo:

⁵¹kajti tvoje ljudstvo so in tvoja dediščina, ki si jo peljal iz Egipta, iz peči železne.

⁵²Tako naj bodo oči tvoje odprte proti prošnji hlapca tvojega in prošnji ljudstva tvojega Izraela, da jih slišiš, kadarkoli kličejo k tebi.

⁵³Zakaj ti si jih odločil sebi v dediščino izmed vseh ljudstev zemlje, kakor si govoril po Mojzesu, hlapcu svojem, ko si peljal očete naše iz Egipta, o Gospod Jehova!

⁵⁴In ko je Salomon izmolil in končal vso to molitev in prošnjo do GOSPODA, vstane izpred oltarja GOSPODOVEGA, kjer je pripognil kolena in iztegnil roke proti nebu.

⁵⁵In pristopi in blagoslovi ves zbor Izraelov z glasom velikim, govoreč:

⁵⁶Hvaljen bodi GOSPOD, ki je dal pokoj svojemu ljudstvu Izraelu po vsem, kakor je govoril! Ni izginila ena beseda izmed njegovih dobrih obljub, ki jih je govoril po Mojzesu, hlapcu svojem.

⁵⁷GOSPOD, naš Bog, bodi z nami, kakor je bil z očeti našimi, ne zapusti nas in ne zavrzi nas,

⁵⁸da nagne srca naša k sebi, da bi hodili po vseh potih njegovih in izpolnjevali zapovedi njegove, postave in sodbe njegove, ki jih je zapovedal očetom našim.

⁵⁹Te moje besede pa, s katerimi sem prosil pred GOSPODOM, naj bodo blizu GOSPODA, našega Boga, po dne in po noči, da se poteguje za pravdo hlapca svojega in za pravdo svojega ljudstva Izraela, kolikor je vsak dan treba:

⁶⁰da bi spoznala vsa ljudstva na zemlji, da GOSPOD je Bog, nobenega ni drugega.

⁶¹Vaše srce pa bodi popolnoma vdano GOSPODU, Bogu našemu, da živite po postavah njegovih in izpolnjujete zapovedi njegove, kakor je danes.

⁶²In kralj in ves Izrael ž njim je daroval daritve pred GOSPODOM.

⁶³In Salomon je zaklal mirovnih daritev, ki jih je poklonil GOSPODU, dvaindvajset tisoč goved in stoindvajset tisoč glav drobnice. Tako so posvečevali kralj in vsi sinovi Izraelovi hišo GOSPODOVO.

⁶⁴Tisti dan je kralj posvetil sredino dvorišča, ki je pred hišo GOSPODOVO; zakaj tam je daroval žgalne in jedilne žrtve in tolstino mirovnih daritev, ker bronasti oltar, ki je bil pred GOSPODOM, je bil premajhen, da bi prejel žgalne in jedilne žrtve in tolstino mirovnih daritev.

⁶⁵In Salomon in ves Izrael ž njim, velik zbor, ki se je sešel od vhoda v Hamat tja do Egiptovskega potoka, je praznoval tisti čas praznik pred GOSPODOM, našim Bogom, sedem dni in zopet sedem dni, to je štirinajst dni. Osmi dan je razpustil ljudstvo; in oni so, blagoslovivši kralja, odšli v šatore svoje veseli in dobre volje zaradi vseh dobrot, ki jih je storil GOSPOD svojemu hlapcu Davidu in svojemu ljudstvu Izraelu.

⁶⁶Osmi dan je razpustil ljudstvo; in oni so, blagoslovivši kralja, odšli v šatore svoje veseli in dobre volje zaradi vseh dobrot, ki jih je storil GOSPOD svojemu hlapcu Davidu in svojemu ljudstvu Izraelu.