Read Sveto Pismo, Slovenian Bible, 2008 Job 14 Bible Online

Job 14 - Sveto Pismo, Slovenian Bible, 2008 bible

Job 14

¹Človek, rojen iz žene, je kratkih dni in dosita ima nadlog,

²je kakor cvetka, ki se dvigne iz popka, pa uvene, in beži kakor senca in nima obstanka.

³In nad takim še odpiraš oko svoje, in mene vodiš v sodbo s seboj?

⁴O, da bi kdaj prišel čist iz nečistega! Niti eden!

⁵Ker so torej določeni njegovi dnevi in meseci po številu pri tebi, ker si mu napravil meje, ki jih ne sme prestopiti:

⁶ozri se stran od njega, da dobi pokoj, dokler ne dokonča kakor najemnik dneva svojega.

⁷Kajti za drevo je upanje: če ga posekajo, zopet požene odrastke, in njegovo mladje ne prestane.

⁸Ko se v zemlji mu postara korenina in mu parobek umira v prahu,

⁹da le začuti duh vode, vnovič ozeleni in požene veje kakor mlada sajenica.

¹⁰Mož pa umre in leži strt, človek izpusti duha, in kje je?

¹¹Kakor se voda razteče iz jezera in reka usahne in se posuši,

¹²tako leže človek in ne vstane; dokler bodo nebesa, se ne prebude in nič jih ne vzdrami iz spanja.

¹³O da bi me shranil v šeolu, da bi me skril, dokler ne mine jeza tvoja, mi določil rok, in potem se me spomnil!

¹⁴(Ko človek umre, bo li spet živel?) Vse dni, dokler sem v vojni službi, bi hotel čakati, dokler mi ne pride prememba.

¹⁵Ti bi poklical, in jaz bi ti odgovoril; tožilo bi se ti po svojih rok stvari.

¹⁶Kajti sedaj šteješ korake moje; ne paziš li na greh moj?

¹⁷Zapečatena je v zvezku pregreha moja, in še pridevaš h krivici moji.

¹⁸Saj še gora se sesuje in razdrobi in skalovje preperi z mesta svojega,

¹⁹vode prevotlijo kamene, njih nalivi odplavijo zemeljski prah: enako uničuješ smrtniku upanje.

²⁰Ti ga ukrotiš za vselej, in odide; ko mu onespodobiš lice, ga pošlješ v grob.

²¹Ako so v časti otroci njegovi, on tega ne ve, in so li ponižani, tega ne zazna. Samo meso njegovo občuti ob njem bolečine in duša njegova žaluje v njem.

²²Samo meso njegovo občuti ob njem bolečine in duša njegova žaluje v njem.