Read Sveto Pismo, Slovenian Bible, 2008 Job 9 Bible Online

Job 9 - Sveto Pismo, Slovenian Bible, 2008 bible

Job 9

¹Tedaj odgovori Job in reče:

²Resnično, vem, da je tako; a kako more smrtni človek biti pravičen pred Bogom mogočnim?

³Ako bi se hotel pravdati ž Njim, Mu ne more odgovoriti ene na tisoč.

⁴Modrega je srca in presilne moči – kdo Mu je kdaj kljuboval in ni škode imel?

⁵On premakne gore, in nihče ne zapazi, da jih je prevrnil v jezi svoji.

⁶On strese zemljo ž njenega mesta, in stebri njeni se pretresejo.

⁷On veli solncu, in ne vzide, in zapečati zvezde v temo.

⁸On razprostira nebo sam in hodi po valovih morja.

⁹On nareja voz na nebu in rimščice in gostosevce in ozvezdja na jugu.

¹⁰On nareja velike reči, ki se ne morejo preiskati, čudna dela, ki jim ni števila.

¹¹Glej, on gre poleg mene, pa ga ne vidim, hodi mimo mene, pa ga ne zapazim.

¹²Če plen pograbi, kdo mu zabrani? kdo mu poreče: Kaj delaš?

¹³Bog ne odvrača jeze svoje. Pomočniki Rahaba [Rahab (t. j. prevzetnik) je ime Egiptu.] se pred Njim morajo ukloniti.

¹⁴Koliko manj bi Mu mogel jaz odgovarjati, kje naj dobim besed, da bi se prepiral ž Njim?

¹⁵Tudi ko bi prav imel, bi mu ne mogel odgovoriti – milosti bi rajši prosil sodnika svojega.

¹⁶Ko bi ga klical in bi mi odgovoril, jaz bi ne veroval, da je slišal moj glas,

¹⁷on, ki me streti hoče v viharju in množi rane moje brez vzroka,

¹⁸še sape mi ne da vase potegniti, a siti me z bridkostjo.

¹⁹Če gre za moč močnega, On reče: „Glej, tu sem!“ in če za sodbo: „Kdo si me upa pozvati?“

²⁰Ako bi tudi prav imel, bi me vendar usta moja obsodila, ako bi bil popoln, bi On dokazal, da sem popačenec.

²¹Nedolžen sem! ne maram za dušo svojo, zaničujem življenje svoje –

²²vse eno je! Zato pravim: I nedolžnega i brezbožnega uničuje!

²³Ko bič nagloma ubije, smeje se On izkušnji nedolžnih.

²⁴Zemlja je izročena oblasti krivičnikov, On zakriva obraz njenim sodnikom. Če On ne, kdo pa drugi?

²⁵Dnevi moji teko h koncu hitreje nego tekač, beže, sreče ne vidijo nič.

²⁶Lete naprej kakor čolni iz bičja, kakor orel, ko šine doli na plen.

²⁷Ko rečem: Hočem pozabiti žalovanje svoje, opustim svoj tožni obraz in razvedrim si lice –

²⁸groza me je vseh bolečin mojih; vem, da me ne spoznaš za nekrivega.

²⁹Moram veljati za krivca – čemu bi se pa trudil zaman?

³⁰Ko bi se umil s snežnico in z lugom si očistil roke,

³¹ti me vtakneš v mlakužo, in celo svoji obleki se bom gnusil!

³²Zakaj On ni mož kakor jaz, da bi mu odgovarjal, da bi skupaj šla pred sodbo.

³³Ni ga med nama razsodnika, ki bi smel na oba položiti roke.

³⁴Naj umakne od mene šibo svojo in naj me ne plaši strah njegov,in govoril bom in ne bom se Ga bal; kajti nisem tak sam v sebi.

³⁵in govoril bom in ne bom se Ga bal; kajti nisem tak sam v sebi.