Read Sveto Pismo, Slovenian Bible, 2008 Žalostinke 2 Bible Online

Žalostinke 2 - Sveto Pismo, Slovenian Bible, 2008 bible

Žalostinke 2

¹Kako je pokril Gospod z gostim oblakom hčer sionsko v jezi svoji! Iz nebes na zemljo je vrgel diko Izraelovo in ni se spomnil podnožja nog svojih v jeze svoje dan!

²Podrl je Gospod neusmiljeno vsa prebivališča Jakobova, v srdu svojem je porušil trdnjave hčere Judove; na tla je zvrnil, kakor oskrunjeno je zavrgel kraljestvo s knezi njegovimi.

³V srditi jezi je zdrobil vsak rog Izraelov; umaknil je desnico svojo, ko je prišel sovražnik, in požgal je Jakoba kakor ogenj plameneč, ki vse požira.

⁴Lok svoj je napel kako sovražnik, postavil se je z desnico svojo kakor nasprotnik in pomoril je vse, kar je bilo očem drago; v šatoru hčere sionske je izlil kakor ogenj togoto svojo.

⁵Ravnal je Gospod kakor sovražnik: pokončal je Izraela, pokončal vse gradove njegove, razdrl vse trdnjave njegove, in mnogo je prizadel hčeri Judovi žalosti in jadikovanja.

⁶In s silo je podrl kočo svojo kakor plot na vrtu, porušil je kraj shoda svojega; GOSPOD je storil, da se je pozabilo praznično zborovanje in sobota na Sionu, in v nevolji jeze svoje je zavrgel kralja in duhovnika.

⁷Gospod je zavrgel oltar svoj, zastudil je svetišče svoje, v roko sovražnikovo je dal zidove njenih palač: hrumeli so v hiši GOSPODOVI, kakor da je prazničnega shoda dan.

⁸GOSPOD je sklenil razvaliti zidove hčere sionske: potegnil je mersko vrv, ni umaknil roke svoje, da bi ne pokončal; in žalovanje je pripravil nasipu in zidu, oboje žalostno leži skupaj.

⁹V zemljo so se pogreznila vrata njena, polomil in zdrobil je zapahe njene; kralj njen in knezi njeni so med poganskimi narodi, kjer ni postave, tudi proroki njeni ne prejemajo več prikazni od GOSPODA.

¹⁰Na tleh sede molče starejšine hčere sionske; s pepelom so si potresli glave, prepasali se z raševnikom; na tla povešajo glavo device jeruzalemske.

¹¹Od solzá mi pešajo oči, v osrčju mi kipi bridkost, na zemljo se usipljejo jetra moja zavoljo potrtja hčere ljudstva mojega, ko otročiči in dojenci koprne po mestnih ulicah.

¹²Materam svojim govore: Kje je žito in vino? ko omedlevajo kakor smrtno ranjeni po ulicah mestnih, ko se njih duša izliva materam v naročje.

¹³Kaj naj ti izpričam, kak zgled naj ti dam, o hči jeruzalemska? Kaj naj primerjam tebi, da te potolažim, o devica, hči sionska? Kajti veliko je kakor morje potrtje tvoje, kdo te more ozdraviti?

¹⁴Proroki tvoji so ti videli prikazni prazne in neslane ter niso odkrivali krivičnosti tvoje, da bi bili odvrnili preselitev tvojo v sužnost; ali videli so zate praznih reči bremena [T. j. prorokovanja.] in takih, zaradi katerih si morala biti odgnana.

¹⁵Z rokami ploskajo nad teboj vsi, ki gredo mimo po potu, žvižgajo in majejo z glavami proti hčeri jeruzalemski, češ: Je li to tisto mesto, katero so imenovali Dovršenost lepote, Veselje vse zemlje?

¹⁶Zoper tebe širijo usta vsi sovražniki tvoji, žvižgajo in škripljejo z zobmi, pravijo: Požrli smo jo! res, to je tisti dan, ki smo ga pričakovali, zdaj ga imamo in vidimo!

¹⁷GOSPOD je storil, kar je sklenil, izpolnil je govor svoj, ki ga je sporočil od starodavnih dni. Rušil je brez milosti in sovražniku je dal veseliti se nad teboj, povzdignil je rog neprijateljev tvojih.

¹⁸Srce jim vpije h Gospodu. O zid hčere sionske, stóri, da teko solze kakor reka po dnevi in po noči; ne dovoli si prestanka, ne počivaj punčica očesa tvojega!

¹⁹Vstani, vpij po noči, ob začetku straž, izlivaj kakor vode srce svoje pred obličjem Gospodovim, povzdiguj k njemu roke svoje za dušo otročičev svojih, ki koprne od glada po vseh ulicah in voglih.

²⁰Ozri se, o GOSPOD, in glej, komu delaš tako! Ali bodo žene jedle sad svoj, otročiče, ki jih nosijo v naročju? V svetišču Gospodovem ali naj moré duhovnika in proroka?

²¹Na tleh leže po ulicah dečki in starčki; device moje in mladeniči moji so padli od meča, pomoril si jih v dan jeze svoje, poklal brez milosti. Sklical si kakor na dan prazničnega shoda strašila moja od vseh strani, in ni ga bilo, ki bi bil ubežal ali ostal živ v dan jeze GOSPODOVE; nje, ki sem jih nosila v naročju in vzredila, je pokončal sovražnik moj.

²²Sklical si kakor na dan prazničnega shoda strašila moja od vseh strani, in ni ga bilo, ki bi bil ubežal ali ostal živ v dan jeze GOSPODOVE; nje, ki sem jih nosila v naročju in vzredila, je pokončal sovražnik moj.