Read Sveto Pismo, Slovenian Bible, 2008 Evangelij po Janezu 11 Bible Online

Evangelij po Janezu 11 - Sveto Pismo, Slovenian Bible, 2008 bible

Evangelij po Janezu 11

¹Bil je pa eden bolan, po imenu Lazar, iz Betanije, iz trga Marije in Marte, njene sestre.

²Marija, katere brat Lazar je bil bolan, pa je bila ta, ki je pomazilila Gospoda z mazilom in mu utrla noge z lasmi svojimi.

³Sestri torej pošljeta k njemu, rekoč: Gospod, glej, ki ga ti ljubiš, je bolan.

⁴Ko pa Jezus sliši, reče: Ta bolezen ni za smrt, marveč za slavo Božjo, da se Sin Božji po njej oslavi.

⁵Jezus je pa ljubil Marto in njeno sestro in Lazarja.

⁶Ko torej zasliši, da je bolan, tedaj ostane še dva dni na tistem mestu, kjer je bil.

⁷Potem šele veli učencem svojim: Pojdimo zopet v Judejo!

⁸Učenci mu reko: Rabi, ravnokar so te hoteli Judje s kamenjem posuti, pa pojdeš zopet tja?

⁹Jezus odgovori: Nima li dan dvanajst ur? Če kdo po dnevi hodi, se ne spotakne, ker vidi luč tega sveta;

¹⁰če pa kdo po noči hodi, se spotakne, ker ni luči v njem.

¹¹To je povedal, in potem reče: Lazar, prijatelj naš, je zaspal; pa grem, da ga prebudim.

¹²Reko mu torej učenci njegovi: Gospod, če je zaspal, ozdravi.

¹³Rekel pa je to Jezus o smrti njegovi; a oni so mislili, da pravi o navadnem spanju.

¹⁴Tedaj jim Jezus razločno pove: Lazar je umrl;

¹⁵in radujem se zavoljo vas, da nisem bil tam, da boste verovali; pa pojdimo k njemu.

¹⁶Tedaj reče Tomaž, ki se imenuje Dvojček, součencem: Pojdimo še mi, da umremo ž njim.

¹⁷Ko torej Jezus pride, ga najde že štiri dni ležečega v grobu.

¹⁸Bila je pa Betanija blizu Jeruzalema, kakih petnajst tečajev.

¹⁹In mnogo izmed Judov jih je bilo prišlo k Marti in Mariji, da bi ju tolažili po njunem bratu.

²⁰Ko torej zasliši Marta, da prihaja Jezus, mu gre naproti; a Marija je doma sedela.

²¹Marta torej reče Jezusu: Gospod, ko bi bil ti tukaj, brat moj ne bi bil umrl.

²²A tudi sedaj vem, karkoli poprosiš Boga, ti Bog da.

²³Reče ji Jezus: Brat tvoj vstane.

²⁴Marta mu reče: Vem, da vstane ob vstajenju poslednji dan.

²⁵Reče ji Jezus: Jaz sem vstajenje in življenje; kdor v mene veruje, bo živel, čeprav umre;

²⁶in vsak, kdor živi in veruje vame, ne umre vekomaj. Veruješ li to?

²⁷Reče mu: Da, Gospod, verujem, da si ti Kristus, Sin Božji, ki je imel priti na svet.

²⁸In rekši to, odide in pokliče skrivaj Marijo, sestro svojo, rekoč: Učenik je tu in te kliče.

²⁹Ona pa, ko zasliši, hitro vstane in pride k njemu.

³⁰Jezus namreč še ni bil prišel v trg, temuč je bil še na mestu, kjer ga je bila Marta srečala.

³¹Ko pa vidijo Judje, ki so bili ž njo v hiši in so jo tolažili, da je Marija hitro vstala in odšla, gredo za njo, misleč, da gre h grobu, da bi tam jokala.

³²Ko torej pride Marija tja, kjer je Jezus, in ga ugleda, mu pade k nogam in mu reče: Gospod, ko bi bil ti tukaj, brat moj ne bi bil umrl.

³³Jezus pa, ko jo vidi, da joka, in Judje, ki so prišli ž njo, da jokajo, se zgrozi v duhu in postane sam žalosten,

³⁴in reče: Kam ste ga položili? Reko mu: Pridi in poglej!

³⁵Jezus se razjoka.

³⁶Judje tedaj reko: Glej, kako ga je ljubil!

³⁷A nekateri izmed njih reko: Ali ni mogel on, ki je slepemu oči odprl, storiti, da bi tudi ta ne bil umrl?

³⁸In Jezus se zopet zgrozi v sebi in pride h grobu. Bila je pa votlina in kamen je ležal na njej.

³⁹Jezus veli: Vzdignite kamen! Marta, sestra rajnikova, mu reče: Gospod, že smrdi; zakaj štiri dni je že v grobu.

⁴⁰Veli ji Jezus: Ali ti nisem rekel, da boš videla slavo Božjo, če veruješ?

⁴¹Tedaj odvalijo kamen, kjer je mrtvec ležal. A Jezus povzdigne oči kvišku in reče: Oče, zahvaljujem te, da si me uslišal.

⁴²Pa jaz sem vedel, da me vsekdar poslušaš; toda zaradi ljudstva, ki okoli stoji, sem to rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.

⁴³In ko je to rekel, zakliče z močnim glasom: Lazar, pridi ven!

⁴⁴In mrtvec izide, povezan na nogah in rokah s povoji, in njegov obraz je bil obvezan s prtom. Veli jim Jezus: Razvežite ga in pustite, naj odide.

⁴⁵Tedaj jih je veliko izmed Judov, ki so bili prišli k Mariji in so videli, kaj je Jezus storil, sprejelo vero vanj.

⁴⁶A nekateri izmed njih odidejo k farizejem in jim povedo, kaj je storil Jezus.

⁴⁷Višji duhovniki in farizeji torej skličejo veliki zbor in reko: Kaj čemo storiti? kajti ta človek dela veliko čudežev.

⁴⁸Če ga tako pustimo, bodo vsi verovali vanj; in pridejo Rimljani in nam vzemo i zemljo i narod.

⁴⁹A eden izmed njih, Kajfa, ki je bil tisto leto veliki duhovnik, jim reče: Vi ničesar ne veste,

⁵⁰in tudi ne premišljate, da je bolje za vas, če eden človek umre za ljudstvo, nego da bi ves narod poginil.

⁵¹Tega pa ni rekel sam od sebe, temuč, ker je bil tisto leto veliki duhovnik, je prorokoval, da ima Jezus umreti za narod;

⁵²in ne samo za ta narod, ampak da tudi razkropljene otroke Božje zbere v eno.

⁵³Od tega dne torej se posvetujejo, kako naj ga umore.

⁵⁴Jezus pa ni hodil več očitno med Judi, temuč se je umaknil odtod v kraj blizu puščave, k mestu, ki se imenuje Efraim; in tu je prebival z učenci svojimi.

⁵⁵Bila je pa blizu Velika noč Judov; in veliko jih gre iz dežele gori v Jeruzalem pred Veliko nočjo, da se očistijo.

⁵⁶Iščejo tedaj Jezusa in se pogovarjajo med seboj, stoječ v templju: Kaj se vam zdi? Gotovo ne pride na praznik?Izdali pa so višji duhovniki in farizeji zapoved, če kdo zve, kje je, naj to naznani, da bi ga zgrabili.

⁵⁷Izdali pa so višji duhovniki in farizeji zapoved, če kdo zve, kje je, naj to naznani, da bi ga zgrabili.