Read Sveto Pismo, Slovenian Bible, 2008 Apostolska dela 16 Bible Online

Apostolska dela 16 - Sveto Pismo, Slovenian Bible, 2008 bible

Apostolska dela 16

¹Pride pa v Derbo in Listro. In glej, neki učenec je bil tu, po imenu Timotej, sin žene Judinje, ki je verovala, očeta pa Grka;

²za njega so dobro pričali bratje, ki so bili v Listri in Ikoniji.

³Tega je hotel Pavel, da bi šel ž njim; in ga vzame in obreže zavoljo Judov, ki so bili v tistih krajih, kajti vsi so vedeli za očeta njegovega, da je bil Grk.

⁴Ko so pa hodili po mestih, so izročali bratom naredbe, ki so jih sklenili apostoli in starejšine v Jeruzalemu, naj se po njih ravnajo.

⁵Tako so se cerkve utrjevale v veri in njih število se je množilo vsak dan.

⁶In šli so skozi Frigijsko in Galacijsko deželo, ko jim je zabranil sveti Duh govoriti besedo Božjo v Aziji;

⁷in ko so prišli proti Miziji, so poskušali iti v Bitinijo: ali Duh Jezusov jim ni pustil.

⁸A ko so prešli mimo Mizije, pridejo doli v Troado.

⁹In prikaže se Pavlu po noči prikazen. Neki mož, Macedonec, je stal, proseč ga in govoreč: Pridi v Macedonijo in pomagaj nam.

¹⁰Ko je pa to prikazen videl, smo si prizadeli precej, da gremo naprej v Macedonijo, prepričani, da nas je Gospod poklical, da jim oznanimo evangelij.

¹¹Ko smo se torej odpeljali iz Troade, smo prišli naravnost v Samotracijo, in drugi dan v Neapol,

¹²in odtod v Filipe, ki so prvo mesto te strani Macedonije in rimska naselbina. V tem mestu pa smo bivali nekoliko dni.

¹³A v sobotni dan smo šli ven za vrata k reki, kjer smo menili, da bo kraj molitve, in smo sedli, in govorili ženam, ki so se bile zbrale.

¹⁴In neka žena, po imenu Lidija, prodajalka škrlata, iz mesta Tiatir, ki je častila Boga, je nas poslušala; tej je Gospod odprl srce, da je pazila na to, kar je Pavel govoril.

¹⁵Ko pa je bila krščena in njena družina, nas je prosila, rekoč: Če ste sodili, da sem verna Gospodu, pridite v hišo mojo in tu ostanite; in nas je primorala.

¹⁶Zgodi se pa, ko smo šli na molitveni kraj, nas sreča neka deklica, ki je imela vedeževalnega duha in je veliko dobička donašala gospodarjem svojim z vedeževanjem.

¹⁷Ta je šla za Pavlom in za nami in vpila, govoreč: Ti ljudje so Boga Najvišjega služabniki, ki vam oznanjujejo pot zveličanja.

¹⁸A to je delala mnogo dni. Pavla je pa bolelo, in obrne se in veli temu duhu: Ukazujem ti po imenu Jezusa Kristusa, da odidi iz nje. In izšel je še tisto uro.

¹⁹Ko pa vidijo njeni gospodarji, da jim je minilo upanje do dobička, primejo Pavla in Sila in ju vlečejo na trg k poglavarjem mesta;

²⁰ter ju pripeljejo k uradnikom in reko: Ti ljudje motijo naše mesto, ker so Judje

²¹in oznanjujejo šege, ki jih mi ne smemo sprejemati, ne izpolnjevati, ker smo Rimljani.

²²In ljudstvo tudi vstane zoper njiju; in uradniki jima raztrgajo oblačila ter ju vele šibati.

²³In ko so ju zelo pretepli, ju vržejo v ječo, naročivši ječarju, naj ju skrbno varuje.

²⁴Prejemši tako zapoved, ju on vrže v notranjo ječi in jima dene noge v klado.

²⁵Opolnoči pa sta Pavel in Sila molila in pela hvalnice Bogu, jetniki pa so ju poslušali.

²⁶Kar nastane velik potres, tako da se zgane temelj jetnišnice; in pri tej priči se vsa vrata odpro in vsem jetnikom odpade železje.

²⁷Ko se pa ječar prebudi in vidi vrata ječe odprta, izdere meč in se hoče umoriti, misleč, da so jetniki pobegnili.

²⁸Pavel pa zakliče z močnim glasom, rekoč: Ne stori si nič žalega, saj smo vsi tu.

²⁹On pa si veli luč, skoči noter in pade drhteč Pavlu in Silu pred noge,

³⁰in izpelje ju ven in reče: Gospoda, kaj mi je treba storiti, da se zveličam?

³¹Ona pa rečeta: Veruj v Gospoda Jezusa, in zveličal se boš ti in hiša tvoja.

³²In govorita mu besedo Gospodovo in vsem, ki so bili v hiši njegovi.

³³In vzame ju s seboj še tisto nočno uro ter jima izmije rane, in pri tej priči je bil krščen on in vsi njegovi.

³⁴In pelje ju gori v hišo svojo in jima pripravi večerjo in se raduje, ker je postal z vso hišo svojo veren Bogu.

³⁵Ko se je pa zdanilo, pošljejo uradniki biriče, naj reko: Izpusti tista moža:

³⁶Ječar pa sporoči te besede Pavlu: Poslali so uradniki, naj vaju izpustim. Sedaj torej odidita in potujta v miru.

³⁷Ali Pavel jim reče: Šibali so naju, ki sva Rimljana, očitno brez pravde in sodbe ter vrgli v ječo, in sedaj naju hočejo skrivaj izgnati? Ne tako, marveč sami naj pridejo in naju izpeljejo!

³⁸Biriči pa sporoče te besede uradnikom. A oni se preplašijo, ko slišijo, da sta Rimljana,

³⁹ter pridejo in jima prijazno prigovarjajo; in ju izpeljajo in prosijo, naj zapustita mesto. Ko sta pa izšla iz ječe, stopita k Lidiji; in tu vidita brate ter jih potolažita in gresta naprej.

⁴⁰Ko sta pa izšla iz ječe, stopita k Lidiji; in tu vidita brate ter jih potolažita in gresta naprej.