Read Sveto Pismo, Slovenian Bible, 2008 Apostolska dela 27 Bible Online

Apostolska dela 27 - Sveto Pismo, Slovenian Bible, 2008 bible

Apostolska dela 27

¹Ko je bilo pa sklenjeno, da se imamo po morju odpeljati v Italijo, so izročili Pavla in nekaj drugih jetnikov stotniku, po imenu Juliju, od cesarske trume.

²In stopivši na ladjo iz Adramita, ki je bila namenjena v primorska mesta v Aziji, smo odrinili, in z nami je bil Aristarh, Macedonec iz Soluna.

³In drugi dan smo prišli v Sidon. In Julij je priljudno ravnal s Pavlom in mu je dovolil iti k prijateljem in si dati postreči.

⁴In ko smo odrinili odtod, smo se peljali za Ciprom, ker so nam bili vetrovi nasprotni.

⁵In ko smo prepluli morje, ki je poleg Cilicije in Pamfilije, smo pripli v Miro v Liciji.

⁶In tu je našel stotnik ladjo iz Aleksandrije, ki je jadrala v Italijo, in nas je prestavil nanjo.

⁷Ko smo se bili po mnogo dni počasi vozili in dospeli s težavo proti Knidu, kjer nam je veter branil pristati, smo pluli pod Kreto proti Salmoni.

⁸In le s težavo se vozeč mimo nje, smo prišli v neki kraj, ki se imenuje Dobro pristanišče, blizu katerega je bilo mesto Laseja.

⁹Ko je bilo pa veliko časa prešlo in je bila vožnja že nevarna, ker je že tudi post minil, jih je Pavel opominjal

¹⁰in jim dejal: Možje, vidim, da hoče vožnja biti huda in silno nevarna ne le za blago in ladjo, ampak tudi za življenje naše.

¹¹Ali stotnik je bolj verjel krmarju in gospodarju ladje nego temu, kar je pravil Pavel.

¹²In ker pristanišče ni bilo pripravno za zimovanje, so sklenili skoro vsi, odpeljati se odtod, ne bi li kako mogli dospeti do Fenike, ki je pristanišče na Kreti in leži proti jugu in zahodnemu severu, in tam prezimovati.

¹³Ko je pa potegnil jug, so odrinili, misleč, da dosežejo svoj namen, in so se peljali ob Kreti, bližje obrežja.

¹⁴Toda nedolgo potem zaveje od otoka hud veter, ki se imenuje vzhodni sever.

¹⁵Ko je pa zgrabilo ladjo in se ni mogla vetru upirati, smo jo izročili valovom, in nosili so nas.

¹⁶Ko nas pa je zaneslo pod neki otočič, po imenu Kavda, smo komaj mogli obdržati čolnič.

¹⁷In ko so ga vzdignili, so se poslužili pripomočkov in so ovili ladjo; in boječ se, da ne bi zadeli na kleče, so spustili jadra in so se tako peljali.

¹⁸In ker nas je vihar hudo metal, so drugi dan začeli izmetavati blago,

¹⁹in tretji dan so s svojimi rokami izmetali ladijno opravo.

²⁰Ko se pa ne solnce, ne zvezde niso pokazale več dni in je silna burja na nas pritiskala, je že izginilo vse upanje, da bi se oteli.

²¹In ko že dolgo časa niso jedli, tedaj reče Pavel, stoječ sredi njih: Poslušali bi me bili, o možje, in ne odrinili od Krete in tako se obvarovali te nadloge in izgube.

²²In sedaj vas opominjam, da bodite srčni: zakaj izgube ne bo nobenega življenja med vami, razen le ladje.

²³Stal mi je namreč ob strani to noč angel Boga, čigar sem in ki mu služim,

²⁴rekoč: Ne boj se, Pavel! pred cesarja moraš stopiti; in glej, Bog ti je podaril vse, kar se jih pelje s teboj.

²⁵Zatorej bodite srčni, možje! Kajti verujem Bogu, da se res tako zgodi, kakor mi je bilo rečeno.

²⁶Moramo se pa nameriti na neki otok.

²⁷Ko je pa štirinajsta noč prišla in so nas valovi semterja gnali po Jadranskem morju, se je zdelo mornarjem okoli polnoči, da se bližajo neki zemlji.

²⁸In izmerivši globočino, najdejo dvajset sežnjev; in ko pridejo malo dalje in izmerijo globočino, najdejo petnajst sežnjev.

²⁹In boječ se, da ne bi naleteli na skalnata mesta, so vrgli s krme štiri mačke in so želeli, da bi se dan naredil.

³⁰Ko so pa mornarji skušali pobegniti z ladje in so spustili čolnič v morje z izgovorom, da hočejo s prednjega konca mačke vreči,

³¹reče Pavel stotniku in vojakom: Ako ti ne ostanejo na ladji, se vi ne morete oteti.

³²Tedaj odsekajo vojaki vrvi čolniču in ga spuste, da je odplul.

³³Dokler bi se pa začelo daniti, prosi Pavel vse, naj vzemo jedi, rekoč: Štirinajsti dan je danes, kar čakate in ste brez jedi, ne uživši ničesar.

³⁴Zato vas prosim, vzemite jedi, zakaj to je za vašo ohranitev. Nikomur od vas namreč se ne pogubi las z glave.

³⁵In rekši to, vzame kruh in zahvali Boga pred vsemi, ter ga prelomi in začne jesti.

³⁶Tedaj postanejo vsi srčnejši in vzemo tudi oni jedi.

³⁷Bilo nas je pa vseh na ladji dvesto in šestinsedemdeset duš.

³⁸In ko so se dositega najedli, so olajšali ladjo, izmetavši žito v morje.

³⁹Ko se je pa zdanilo, niso poznali dežele; ugledajo pa neki zaliv, da ima raven breg, in nanj so mislili, ko bilo mogoče, izvleči ladjo.

⁴⁰In odsekajo mačke in jih puste v morju, obenem pa odvežejo vrvi pri krmilih; in razpno prednje jadro po vetru ter se peljejo proti bregu.

⁴¹Ko pa jih je zagnalo na kraj, ki je imel po obeh straneh morje, so zadeli z ladjo ob tla; in prednji konec se je zasadil in trdno obtičal, a krma se je razbijala od sile valovja.

⁴²Vojakov naklep pa je bil, da pomoré jetnike, da ne bi kdo odplaval in pobegnil.

⁴³Toda stotnik hoteč ohraniti Pavla, prepreči njih naklep in ukaže, naj tisti, ki znajo plavati, najprej skočijo v vodo in se spravijo na suho,drugi pa nekateri na deskah, a nekateri na kosovih od ladje. In tako se je zgodilo, da so se vsi rešili na suho.

⁴⁴drugi pa nekateri na deskah, a nekateri na kosovih od ladje. In tako se je zgodilo, da so se vsi rešili na suho.